Društvo za širjenje filmske kulture KINO! je izdalo knjige:

EVIDENCA FILMA: ABBAS KIAROSTAMI, Jean-Luc Nancy



»Doumel sem, kaj je tisto, kar je treba poskusiti opisati: ne toliko filmski žanr, slog, osebnosti ali izvirnosti, temveč neko afirmacijo kinematografije – v nekem smislu afirmacijo kinematografije prek nje same, ki nas postavlja drugam kot med delitve filmskih slogov in izbir, stran od razmišljujočega odnosa do zgodovine filma in njegove prihodnosti; v neke vrste novo otvoritev, ki pa vendar ostaja nabita z vsemi stotimi leti sedme umetnosti. Kar pomeni, da se kinematografija začenja znova, da je njena kontinuiranost njen ponovni začetek.«

Jean-Luc Nancy, iz knjige

O FILMU, Bertolt Brecht



»Resnica je ta: ni dovolj vedeti, da je kapitalizem vse manj zmožen urejati svoje lastne zadeve, dokler je vse manj zmožen vzdrževati nered v velikih množicah, prav tako ni dovolj, da to izrečemo, saj mu prav to, da vemo, da odpoveduje, prej prinaša mir kot pa nemir, ker mu moramo v neskončnost dopuščati, da odpoveduje. Kapitalizem ne more umreti, treba ga ja ubiti.«

Bertolt Brecht, iz knjige

»Vsa poanta Brechtovega sociološkega eksperimeta je v tem, da uspe pokazati, kako se je bilo sodstvo prisiljeno spustiti v nedovoljeno razmerje z gospodarskimi interesi. Ujel ju je tako rekoč in flagranti. Ni z umetelnostjo dialektičnega sklepanja pokazal na zunanja protislovja družbene ureditve, temveč je s svojo tožbo sprožil družbeni proces, ki je po nizu dogodkov (sodnih obravnav, medijskih odzivov nanje in ravnanj filmske industrije v njej) privedel do protislovja pravnega interesa na eni in gospodarskega interesa na drugi strani.«

Ciril Oberstar, iz spremne besede

SLEPA NEVIDNOST. FILMSKE PESMI, Igor Bizjan



»Kar šteje niso prostori, kjer se tkejo sanje in tli navdih, temveč pesnikov pritajen vstop vanje ter uplenjeni koščki; pogoltnjeni, prebavljeni in razmazani na papir.«

Jurij Meden, iz spremne besede

KINEMATOGRAFSKA PRIPOVED, Jacques Rancière



V Kinematografski pripovedi se Jacques Rancière preko izbranih poglavij zgodovine filma vrača k problemom poetike gibljivih podob. V ospredje razprav o oblikah in avtorjih filmskega stoletja Rancière postavlja izziv, ki ga film – kot par excellence moderna umetnost in praksa – s svojim specifičnim videnjem sveta in s svojimi paradoksalnimi močmi zastavlja klasičnemu, aristotelovskemu pojmovanju vloge pripovedi in obenem možnostim reprezentacije v vizualni umetnosti. Kinematografska pripoved, ki jo odlikuje dovzetnost za konceptualna srečevanja in cinefilski posluh, se v prvi vrsti bere kot potovanje (političnega) filozofa v domeno filmskih senc, obenem pa je delo, ki se implicitno vpisuje v poglobljeno prevpraševanje razmerja med umetnostjo in politiko: prav to, čemur se Jacques Rancière tako plodovito posveča v zadnjih letih.

»Rancièrov projekt je mogoče razumeti tudi kot snetje narekovajev iz »nemoči« pogleda in pogled soočiti z njegovo pravo nemočjo, torej »pokazati, kako se umetnost in misel podob vselej hranita s tistim, kar ju onemogoča«. Ta nemoč za umetnost ne pomeni konca utopičnih upov ali zavrnitev iskanj novih oblik politične produkcije. Pomeni vnovično afirmacijo lastnih moči, ta pa ostaja moč zastora, ki ga ne moremo odgrniti.«

Rok Benčin, iz spremne besede

PRIZORIŠČE ODPORA. Sodobni dokumentarni film in zagate postdokumentarne kulture, Andrej Šprah



»V tem najširše zamejenem koordinatnem sistemu je temeljna značilnost novega dokumentarnega filma, da se je v ključnih potezah konstruiral kot oblika preizpraševanja lastne reprezentacijske narave oziroma ustreznosti paradigme predstavnosti za zaobjetje celovite izkušnje dokumentarca, ko ta ne temelji več na celo(vito)sti, koherentnosti in sklenjenosti (obravnavanega) sveta, pač pa se zaostruje na njegovih razcepih, brazdanju, dolbenju, fraktacijah …«

Andrej Šprah, iz knjige

»Pričujoča knjiga Andreja Špraha, ki sodi med največje poznavalce dokumentarnega filma pri nas, predstavlja eruditski pregled teorije in prakse dokumentarizma. Nekaterim bralcem bo delo tako zarisalo osnovne koordinate in probleme tega filmskega in miselnega polja, druge pa bo po potrebi usmerilo na obsežen seznam dodatnih virov, tako filmskih kot filmsko-teoretskih in filozofskih.«

Matjaž Ličer, iz spremne besede

KAJ JE FILM, André Bazin



»Slabi cineasti nimajo idej. Dobri cineasti jih imajo prej preveč. Veliki cineasti imajo eno samo. Stalnico, ki jo izražajo sredi vedno nove in zanimive pokrajine in jim omogoča, da ne skrenejo s poti. In veliki kritiki? To velja tudi zanje, samo da jih ni. Gredo, razbijejo vse okoli sebe, nas dolgočasijo in nazadnje utrudijo. Vsi, razen enega. Med letoma 1943 in 1958 je veliki kritik André Bazin.«

Serge Daney