Društvo za širjenje filmske kulture KINO! je izdalo knjige:

V sodelovanju z zavodom Membrana ‒ v knjižni zbirki Kamera:

VZGOJA ZA FILM: RAZPRAVA O POUČEVANJU FILMA V ŠOLAH IN DRUGIH OKOLJIH, Alain Bergala



»Nobene poti ni – ne ravne, ne vijugaste –, ki bi standardne ameriške filme približala filmom, kot so Kiarostamijev Kje je hiša mojega prijatelja?, Pasolinijev Evangelij po Mateju ali Moje poletje pri dedku Hou Hsiao-hsiena. Ni se treba »opravičevati« za »počasnost« filmov Abbasa Kiarostamija ali Hou Hsiao-hsiena: otrokom, ki so vajeni drugačnih filmov, drugih ritmov, drugačnih scenarijev, je take filme treba predstaviti mirno in brez zapletanja. Prav tako mirno je treba sprejeti prve reakcije, tudi neprijetne, ki jih izzove šok ob soočenju s filmom, o kakršnem se jim niti sanjalo ni. Edina resnična izkušnja srečanja z umetniškim delom je povezana z občutkom izgona iz udobja lastnih navad in idej. Prizadevati si moramo za takšno srečanje, četudi učinki niso takoj vidni ali izmerljivi. Resnično srečanje z umetnostjo je tisto, ki pusti trajne.

Alain Bergala, iz knjige

Samostojno:

FILM PROTI SPEKTAKLU, Jean-Louis Comolli



»Danes, včeraj: to knjigo sestavljata dva dela. Prvi, 'Film proti spektaklu', povzema in razvija nekatere od motivov, ki so nam bili dobro znani na začetku sedemdesetih let – vendar pa jih premešča v okvir krize pogledov, zaslonov in situacij, ki smo mu priča danes. Drugi obsega šest člankov, ki so bili pod naslovom 'Tehnika in ideologija' objavljeni v reviji Cahiers du cinéma. Prepričan sem, da so vprašanja, ki jih načenja ta serija, aktivna še danes, štiri desetletja pozneje. Aktivna so v toliko, kolikor ostajajo potlačena; toliko bolj, ker pripadajo sivi coni tistega, česar nočemo vedeti; ker so bolj strašljiva kot zapeljiva; ker se je danes skupaj z njimi v nemilosti znašla tudi sama ideja, da je 'teorija' filma možna ali celo koristna

Jean-Louis Comolli, iz knjige

EVIDENCA FILMA: ABBAS KIAROSTAMI, Jean-Luc Nancy



»Doumel sem, kaj je tisto, kar je treba poskusiti opisati: ne toliko filmski žanr, slog, osebnosti ali izvirnosti, temveč neko afirmacijo kinematografije – v nekem smislu afirmacijo kinematografije prek nje same, ki nas postavlja drugam kot med delitve filmskih slogov in izbir, stran od razmišljujočega odnosa do zgodovine filma in njegove prihodnosti; v neke vrste novo otvoritev, ki pa vendar ostaja nabita z vsemi stotimi leti sedme umetnosti. Kar pomeni, da se kinematografija začenja znova, da je njena kontinuiranost njen ponovni začetek

Jean-Luc Nancy, iz knjige

O FILMU, Bertolt Brecht



»Resnica je ta: ni dovolj vedeti, da je kapitalizem vse manj zmožen urejati svoje lastne zadeve, dokler je vse manj zmožen vzdrževati nered v velikih množicah, prav tako ni dovolj, da to izrečemo, saj mu prav to, da vemo, da odpoveduje, prej prinaša mir kot pa nemir, ker mu moramo v neskončnost dopuščati, da odpoveduje. Kapitalizem ne more umreti, treba ga ja ubiti.«

Bertolt Brecht, iz knjige

»Vsa poanta Brechtovega sociološkega eksperimeta je v tem, da uspe pokazati, kako se je bilo sodstvo prisiljeno spustiti v nedovoljeno razmerje z gospodarskimi interesi. Ujel ju je tako rekoč in flagranti. Ni z umetelnostjo dialektičnega sklepanja pokazal na zunanja protislovja družbene ureditve, temveč je s svojo tožbo sprožil družbeni proces, ki je po nizu dogodkov (sodnih obravnav, medijskih odzivov nanje in ravnanj filmske industrije v njej) privedel do protislovja pravnega interesa na eni in gospodarskega interesa na drugi strani

Ciril Oberstar, iz spremne besede

SLEPA NEVIDNOST. FILMSKE PESMI, Igor Bizjan



»Kar šteje niso prostori, kjer se tkejo sanje in tli navdih, temveč pesnikov pritajen vstop vanje ter uplenjeni koščki; pogoltnjeni, prebavljeni in razmazani na papir.«

Jurij Meden, iz spremne besede

KINEMATOGRAFSKA PRIPOVED, Jacques Rancière



V Kinematografski pripovedi se Jacques Rancière preko izbranih poglavij zgodovine filma vrača k problemom poetike gibljivih podob. V ospredje razprav o oblikah in avtorjih filmskega stoletja Rancière postavlja izziv, ki ga film – kot par excellence moderna umetnost in praksa – s svojim specifičnim videnjem sveta in s svojimi paradoksalnimi močmi zastavlja klasičnemu, aristotelovskemu pojmovanju vloge pripovedi in obenem možnostim reprezentacije v vizualni umetnosti. Kinematografska pripoved, ki jo odlikuje dovzetnost za konceptualna srečevanja in cinefilski posluh, se v prvi vrsti bere kot potovanje (političnega) filozofa v domeno filmskih senc, obenem pa je delo, ki se implicitno vpisuje v poglobljeno prevpraševanje razmerja med umetnostjo in politiko: prav to, čemur se Jacques Rancière tako plodovito posveča v zadnjih letih.

»Rancièrov projekt je mogoče razumeti tudi kot snetje narekovajev iz »nemoči« pogleda in pogled soočiti z njegovo pravo nemočjo, torej »pokazati, kako se umetnost in misel podob vselej hranita s tistim, kar ju onemogoča«. Ta nemoč za umetnost ne pomeni konca utopičnih upov ali zavrnitev iskanj novih oblik politične produkcije. Pomeni vnovično afirmacijo lastnih moči, ta pa ostaja moč zastora, ki ga ne moremo odgrniti.«

Rok Benčin, iz spremne besede

PRIZORIŠČE ODPORA. Sodobni dokumentarni film in zagate postdokumentarne kulture, Andrej Šprah



»V tem najširše zamejenem koordinatnem sistemu je temeljna značilnost novega dokumentarnega filma, da se je v ključnih potezah konstruiral kot oblika preizpraševanja lastne reprezentacijske narave oziroma ustreznosti paradigme predstavnosti za zaobjetje celovite izkušnje dokumentarca, ko ta ne temelji več na celo(vito)sti, koherentnosti in sklenjenosti (obravnavanega) sveta, pač pa se zaostruje na njegovih razcepih, brazdanju, dolbenju, fraktacijah …«

Andrej Šprah, iz knjige

»Pričujoča knjiga Andreja Špraha, ki sodi med največje poznavalce dokumentarnega filma pri nas, predstavlja eruditski pregled teorije in prakse dokumentarizma. Nekaterim bralcem bo delo tako zarisalo osnovne koordinate in probleme tega filmskega in miselnega polja, druge pa bo po potrebi usmerilo na obsežen seznam dodatnih virov, tako filmskih kot filmsko-teoretskih in filozofskih.«

Matjaž Ličer, iz spremne besede

KAJ JE FILM, André Bazin



»Slabi cineasti nimajo idej. Dobri cineasti jih imajo prej preveč. Veliki cineasti imajo eno samo. Stalnico, ki jo izražajo sredi vedno nove in zanimive pokrajine in jim omogoča, da ne skrenejo s poti. In veliki kritiki? To velja tudi zanje, samo da jih ni. Gredo, razbijejo vse okoli sebe, nas dolgočasijo in nazadnje utrudijo. Vsi, razen enega. Med letoma 1943 in 1958 je veliki kritik André Bazin

Serge Daney

V sodelovanju z zbirko Kamera smo izdali še:

VZGOJA ZA FILM: RAZPRAVA O POUČEVANJU FILMA V ŠOLAH IN DRUGIH OKOLJIH, Alain Bergala



»Nobene poti ni – ne ravne, ne vijugaste –, ki bi standardne ameriške filme približala filmom, kot so Kiarostamijev Kje je hiša mojega prijatelja?, Pasolinijev Evangelij po Mateju ali Moje poletje pri dedku Hou Hsiao-hsiena. Ni se treba »opravičevati« za »počasnost« filmov Abbasa Kiarostamija ali Hou Hsiao-hsiena: otrokom, ki so vajeni drugačnih filmov, drugih ritmov, drugačnih scenarijev, je take filme treba predstaviti mirno in brez zapletanja. Prav tako mirno je treba sprejeti prve reakcije, tudi neprijetne, ki jih izzove šok ob soočenju s filmom, o kakršnem se jim niti sanjalo ni. Edina resnična izkušnja srečanja z umetniškim delom je povezana z občutkom izgona iz udobja lastnih navad in idej. Prizadevati si moramo za takšno srečanje, četudi učinki niso takoj vidni ali izmerljivi. Resnično srečanje z umetnostjo je tisto, ki pusti trajne.

Alain Bergala, iz knjige